Kožni melanom se najpogosteje razvije na koži, saj je tam največ melanocitov. Nastane lahko skoraj kjer koli na telesu, tudi na predelih, ki niso pogosto izpostavljeni soncu.

Najpogostejša mesta nastanka so:
pri moških trup (hrbet in prsni koš),

pri ženskah spodnje okončine,

pri obeh spolih pa se lahko pojavi tudi na obrazu, vratu, rokah, stopalih ali lasišču.

Približno dve tretjini kožnih melanomov nastane kot nova pigmentna sprememba, približno ena tretjina pa se razvije iz že obstoječega pigmentnega znamenja.

Zato je pomembno spremljati:

pojav novih pigmentnih sprememb,

spremembe velikosti, oblike ali barve obstoječih znamenj,

znamenja, ki začnejo srbeti, krvaveti ali se drugače spreminjati.

Kožni melanom ni enotna bolezen. Glede na klinični videz, način rasti in biološke značilnosti ločimo več oblik.

Povrhnje rastoči melanom

Povrhnje rastoči melanom (superficial spreading melanoma) predstavlja približno 70 % vseh kožnih melanomov in je najpogostejša oblika bolezni. Sprva raste predvsem vodoravno po povrhnjici in zgornjih plasteh kože, zato ga je pogosto mogoče odkriti že v zgodnji fazi. Običajno se kaže kot nepravilno pigmentirana sprememba z več odtenki rjave, črne ali modrikaste barve ter nepravilnimi robovi. Pogosto nastane iz že obstoječega pigmentnega znamenja, lahko pa tudi na navidez normalni koži.

Nodularni melanom

Nodularni melanom predstavlja približno 15 do 30 % vseh primerov. Za razliko od povrhnje rastoče oblike že od začetka raste predvsem navpično v globino kože. Zaradi hitrejše rasti običajno doseže večjo debelino v krajšem času, zato je njegova prognoza pogosto manj ugodna. Klinično se kaže kot hitro rastoč temen ali rdečkasto obarvan vozlič, ki lahko krvavi ali se razjeda.

Lentigo maligni melanom

Lentigo maligni melanom predstavlja približno 4 do 10 % vseh kožnih melanomov. Najpogosteje se pojavlja pri starejših osebah na kronično soncu izpostavljenih predelih, predvsem na obrazu. Običajno več let raste zelo počasi kot nepravilno obarvana pigmentna lisa, šele pozneje pa začne prodirati v globlje plasti kože. Zaradi dolge radialne faze rasti je pogosto odkrit razmeroma zgodaj.

Akralni lentiginozni melanom

Akralni lentiginozni melanom je redka oblika pri svetlopoltih prebivalcih in predstavlja približno 2 do 8 % vseh kožnih melanomov. Razvije se na dlaneh, podplatih ali pod nohtom. Ker nastaja na neobičajnih mestih in pogosto ni povezan z UV-sevanjem, je lahko prepoznan pozneje kot druge oblike bolezni.

Nastanek kožnega melanoma je večstopenjski proces, pri katerem sodelujejo genetski dejavniki in vplivi okolja. Najpomembnejši zunanji dejavnik je ultravijolično sevanje, ki povzroča poškodbe dednega zapisa melanocitov. Če organizem teh poškodb ne popravi uspešno, se lahko v celicah postopno kopičijo mutacije.

Pri razvoju melanoma imajo pomembno vlogo spremembe genov, ki uravnavajo rast, delitev in odmiranje celic. Posledica teh sprememb je nenadzorovana proliferacija melanocitov ter postopna izguba njihove normalne zgradbe in funkcije. Sprva je rast omejena na povrhnjico kože (radialna faza rasti), kasneje pa melanomske celice prodrejo v usnjico (vertikalna faza rasti), kjer pridobijo sposobnost širjenja po limfnih in krvnih poteh.

Na razvoj bolezni vplivajo številni dejavniki tveganja. Med najpomembnejše sodijo svetla polt, veliko število melanocitnih znamenj, prisotnost atipičnih znamenj, ponavljajoče sončne opekline, zlasti v otroštvu, intenzivna izpostavljenost UV-sevanju ter pozitivna družinska anamneza melanoma. Pomembno vlogo imajo tudi dedne genetske spremembe pri manjšem deležu bolnikov.

Prognoza kožnega melanoma je v največji meri odvisna od stadija bolezni ob postavitvi diagnoze. Najpomembnejši prognostični dejavnik lokaliziranega melanoma je njegova debelina po Breslowu, ki izraža globino vraščanja tumorja v kožo. Tanjši melanomi imajo bistveno manjše tveganje za zasevanje in boljšo dolgoročno prognozo kot debelejši tumorji.

Če je kožni melanom odkrit v zgodnji fazi, ko je omejen na kožo, je praviloma mogoče doseči popolno ozdravitev s kirurškim izrezom. Ko pa tumorske celice prodrejo v limfne žile ali krvni obtok, lahko nastanejo zasevki v regionalnih bezgavkah in oddaljenih organih, kot so pljuča, jetra, možgani ali kosti. V takšnih primerih zdravljenje postane bistveno zahtevnejše in poleg kirurgije pogosto vključuje tudi sistemsko zdravljenje z imunoterapijo ali tarčnimi zdravili.

Redno samopregledovanje kože, poznavanje opozorilnih znakov melanoma in pravočasen pregled pri zdravniku ob sumljivih spremembah pomembno prispevajo k zgodnjemu odkrivanju bolezni. Zaradi napredka diagnostike in zdravljenja se preživetje bolnikov s kožnim melanomom izboljšuje, vendar ostaja zgodnje odkrivanje še vedno najučinkovitejši ukrep za zmanjšanje umrljivosti zaradi te bolezni.