Kožni melanom je bolezen, pri kateri na nastanek vplivata tako dedna nagnjenost kot tudi okoljski dejavniki. Najpomembnejši med njimi je izpostavljenost ultravijoličnemu (UV) sevanju, vendar sam po sebi ni edini vzrok bolezni. Melanom običajno nastane zaradi medsebojnega delovanja genetskih značilnosti posameznika in vplivov okolja skozi daljše časovno obdobje.

Pomembno je poudariti, da lahko za kožnim melanomom zboli vsak človek, tudi če nima očitnih dejavnikov tveganja. Hkrati pa vsi ljudje z večjim tveganjem bolezni ne razvijejo. Poznavanje dejavnikov tveganja omogoča pravočasno preventivo, redno samopregledovanje kože in zgodnejše odkrivanje bolezni.

Najpomembnejši dejavniki tveganja so:

• svetla polt, svetli ali rdeči lasje ter modre ali zelene oči,
• hitro nastajanje sončnih opeklin,
• večje število pigmentnih znamenj,
• prisotnost atipičnih (displastičnih) znamenj,
• ponavljajoče se sončne opekline, zlasti v otroštvu,
• intenzivna ali dolgotrajna izpostavljenost UV-sevanju,
• uporaba solarijev,
• kožni melanom pri bližnjih sorodnikih,
• osebna anamneza kožnega melanoma ali drugih kožnih rakov,
• oslabljen imunski sistem.

Več dejavnikov tveganja ima posameznik, večja je verjetnost za razvoj bolezni, vendar tveganje nikoli ni mogoče oceniti samo na podlagi enega dejavnika.

Čeprav lahko kožni melanom nastane pri vsakomur, imajo nekatere skupine ljudi večje tveganje za njegov razvoj.

Med bolj ogrožene sodijo predvsem osebe:

• s svetlo poltjo (fototip I ali II),
• ki imajo veliko pigmentnih znamenj (več kot 50),
• z atipičnimi oziroma displastičnimi nevusi,
• ki so v otroštvu ali mladosti večkrat utrpele sončne opekline,
• ki se poklicno ali rekreativno veliko zadržujejo na soncu,
• ki uporabljajo solarije,
• pri katerih je melanom prisoten v družini,
• ki so kožni melanom že prebolele,
• z oslabljenim imunskim sistemom.

Posebno pozornost je treba nameniti tudi osebam, pri katerih se pojavijo nova pigmentna znamenja po 30. letu starosti ali pri katerih se obstoječa znamenja spreminjajo.

Večje tveganje ne pomeni, da bo posameznik zagotovo zbolel, pomeni pa, da so priporočljivi redni dermatološki pregledi in dosledno samopregledovanje kože.

Pri večini bolnikov kožni melanom nastane sporadično, brez znane dedne predispozicije. Kljub temu ima približno 5–10 % bolnikov pozitivno družinsko anamnezo bolezni.

Tveganje je večje pri osebah:

• katerih starši, bratje, sestre ali otroci so zboleli za kožnim melanomom,
• pri katerih je v družini več primerov melanoma,
• pri katerih se melanom pojavlja v mlajši starosti,
• pri katerih so prisotni dedni sindromi, povezani z večjim tveganjem za nastanek melanoma.

Pri delu družin so bile odkrite dedne spremembe genov, ki povečujejo dovzetnost za razvoj bolezni. Najbolj znan je gen CDKN2A, pomembne pa so tudi spremembe drugih genov, kot so CDK4, BAP1, MITF in nekateri drugi.

Pri družinah z več primeri melanoma lahko zdravnik priporoči genetsko svetovanje in po potrebi genetsko testiranje.

Ne glede na rezultate genetskega testiranja ostajajo zaščita pred UV-sevanjem, redni dermatološki pregledi in samopregledovanje kože najpomembnejši preventivni ukrepi.

Večje tveganje ne pomeni, da bo posameznik zagotovo zbolel, pomeni pa, da so priporočljivi redni dermatološki pregledi in dosledno samopregledovanje kože.

Najpomembnejši dejavnik tveganja za nastanek kožnega melanoma je ultravijolično (UV) sevanje.

UV-sevanje delimo na:

• UVA-žarke, ki prodirajo globlje v kožo in prispevajo k staranju kože ter nastanku poškodb DNK,
• UVB-žarke, ki povzročajo sončne opekline in imajo pomembno vlogo pri nastanku kožnega raka,
• UVC-žarke, ki jih ozonski plašč skoraj v celoti zadrži.

Največje tveganje predstavljajo ponavljajoče se intenzivne izpostavitve soncu, predvsem kadar povzročijo sončne opekline. Posebej nevarne so opekline v otroštvu in mladostništvu, saj ima otroška koža manj učinkovite obrambne mehanizme proti UV-poškodbam.

Poškodbe dednega materiala, ki nastanejo zaradi UV-sevanja, se skozi življenje kopičijo. Organizem jih sicer delno popravlja, vendar lahko nekatere ostanejo trajno prisotne in sčasoma vodijo v razvoj kožnega melanoma.

Za zmanjšanje tveganja je priporočljivo:

• izogibanje soncu med 10. in 16. uro,
• zadrževanje v senci,
• uporaba zaščitnih oblačil, pokrivala in sončnih očal,
• redna uporaba zaščitnih krem z zaščitnim faktorjem najmanj SPF 30, pri bolj ogroženih pa SPF 50 ali več.

Uporaba solarijev pomembno poveča tveganje za nastanek kožnega melanoma.

Solariji oddajajo predvsem UVA-sevanje, ki prodira globoko v kožo in povzroča poškodbe dednega materiala melanocitov. Raziskave so pokazale, da uporaba solarijev, zlasti pred 35. letom starosti, pomembno poveča tveganje za razvoj melanoma.

Svetovna zdravstvena organizacija je umetne vire UV-sevanja uvrstila med dokazano rakotvorne dejavnike za človeka.

Varne uporabe solarijev ni. Zaradi tega številne države uporabo solarijev mladoletnim osebam prepovedujejo ali strogo omejujejo.

Najbolj učinkovita preventiva je popolna opustitev njihove uporabe.

Vsak posameznik lahko razmisli, ali spada med bolj ogrožene skupine.

Večje tveganje imate, če:

• imate svetlo polt in hitro dobite sončne opekline,
• imate več kot 50 pigmentnih znamenj,
• imate atipična pigmentna znamenja,
• ste v otroštvu večkrat utrpeli sončne opekline,
• pogosto delate ali se rekreativno zadržujete na soncu,
• uporabljate ali ste uporabljali solarije,
• je imel kožni melanom kdo od vaših bližnjih sorodnikov,
• ste kožni melanom že preboleli.

Več pritrdilnih odgovorov pomeni večje tveganje in razlog za rednejše dermatološke preglede ter dosledno zaščito pred UV-sevanjem.

• Kožni melanom je eden najpogostejših rakov pri mlajših odraslih.
• Približno dve tretjini kožnih melanomov nastaneta na navidez normalni koži.
• UV-poškodbe kože se kopičijo vse življenje.
• Že ena sama huda sončna opeklina v otroštvu lahko pomembno poveča tveganje za razvoj kožnega melanoma v odrasli dobi.
• Večina primerov kožnega melanoma je ob zgodnjem odkritju popolnoma ozdravljiva.
• Redno samopregledovanje kože pomembno poveča možnost zgodnjega odkrivanja bolezni.