Prof. dr. Edvard Kovač: O etiki – Proces zdravljenja od posameznika k osebi

(okrogla miza Napredna diagnostika v obravnavi raka in vloga predstavnikov bolnikov 21.10. 2026)

Dostojanstvo bolnika in osebni odnos v sodobni medicini

Edvard Kovač je v svojem prispevku osvetlil etično razsežnost obravnave bolnika. Poudaril je, da mora ob razvoju napredne diagnostike in personaliziranega zdravljenja v središču ostati človek s svojim dostojanstvom, ranljivostjo in možnostjo dejavnega sodelovanja pri zdravljenju.

Skozi filozofski razmislek o pojmu osebe je predstavil dostojanstvo kot nekaj, kar pripada vsakemu človeku ne glede na njegovo družbeno vlogo, sposobnosti ali zdravstveno stanje. Bolezen človeku te vrednosti ne odvzame. Spoštovanje bolnika zato vključuje njegovo telesno celovitost, osebnost in odnose z drugimi. Kot primera upoštevanja teh odnosov je navedel omogočanje obiskov ter prisotnost staršev ob hospitaliziranem otroku.

Posebej je izpostavil, da je bolnik dejaven udeleženec obravnave, ki s svojim doživljanjem, izražanjem potreb in sodelovanjem soustvarja proces zdravljenja. Personalizirana medicina po njegovem zato potrebuje tudi osebni pogovor, v katerem zdravstveno osebje spoznava posameznika. Laboratorijske preiskave lahko razkrijejo značilnosti bolezni, osebni odnos pa omogoča razumevanje človeka, ki z njo živi.

Ob navezavi na filozofa Emmanuela Levinasa je Kovač predstavil pojem »obličja« kot izraz človekove enkratnosti in ranljivosti, ki drugega nagovarja k pomoči in odgovornosti. Bolnik je v takšnem odnosu tudi učitelj: zdravstvenemu delavcu pomaga razvijati človečnost, občutljivost in zavest o odgovornosti do drugega.

V zaključku je zdravstveno delo povezal s poklicanostjo. Strokovno znanje, raziskovanje in tehnološki napredek dobijo svoj človeški pomen v konkretnem srečanju z bolnikom. Spoštljiv odnos je tako predstavil kot bistveni del obravnave, v katerem bolnik ohranja dostojanstvo, zdravstveni delavec pa prepoznava globlji smisel svojega dela.

Ob obetih je poudaril, da razpoložljiva tehnologija še ne pomeni tudi uveljavljene klinične uporabe. Potrebne so dodatne raziskave, ki bodo pokazale, pri katerih bolnikih, v katerih okoliščinah in na kakšen način testiranje prinaša korist, ter ustrezne smernice za njegovo uporabo.

V zaključku je pozval k sodelovanju vseh deležnikov v zdravstvenem sistemu. Skupna naloga stroke, raziskovalcev, industrije, organizacij bolnikov in odločevalcev je ustvariti pogoje, da tehnološke možnosti pravočasno dosežejo bolnike in prispevajo k uspešnejšemu zdravljenju.